Očala za gorile

Gorile niso navdušene nad tem, da jih gledate naravnost v oči. Podobno kot med zaporniki, tudi med gorilami velja pogled v oči za agresivno gesto. Da se gorile zaradi srepih pogledov obiskovalcev ne bi preveč razburjale, je amsterdamski živalski vrt za obiskovalce pripravil posebna očala iz lepenke z narisanimi očmi, ki dajejo vtis, kot da obiskovalci gledajo vstran.

Pogled na sliko pa pove, da so sedaj bolj kot gorile vznemirjeni obiskovalci sami, ki se naenkrat znajdejo v nenormalnem svetu, kjer je pogled zgubil svojo funkcijo. In ker je pogled eden od štirih gonov/pulzij, ki so lastne vsem ljudem, obenem pa je konsititutiven za nastanek osebne identitete, saj se otrok v zrcalu prvič prepozna kot enoten in polno funkcionalen jaz, se med slepimi ljudmi počutimo nelagodno, saj nam ne vračajo pogleda in s tem ne potrjujejo naše identitete. Podobno na nas deluje Geordi La Forge is Star Trecka – verjetno vam je ljubši pogled na Geordija z kovinskim vizirjem kot pa pogled na slepe oči.

Kako deluje slikovni slovar

Zanimiv slikovni slovarček za mlajšo populacijo – spoznajte osnovne izraze: živali, deli telesa, šola, šport, prevoz, barve, številke itd.

Prednost slikovnih slovarjev je, da si pri sidranju besede v dolgoročni spomin pomagate s sliko,  ki deluje kot ideogramski ključ, ki avtomatsko odpre ustrezno kategorijo spomina. proces poteka takole – ko zagledate sliko,

vam je takoj jasno, da gre za del telesa, kar vas spomni tudi na na roko, glavo ipd. Delu telesa je ime:

STOPALO

S tem ste avtomatsko aktivirali ustrezne spominske centre ter odprli možnost za nov vpis oz. določeno mentalno operacijo (npr. priklic drugih delov telesa, vpis novega, npoznanega izraza za del telesa ipd.). Ker se učite angleščino, se je v vaš mentalni slovar vtisnil tudi angleški izraz za stopalo:

FOOT

Tako je sedaj zapis (mentalna slika besede stopalo) v vašem mentalnem slovarju videti takole:

STOPALO – FOOT

Slikovni slovarji so učinkovito orodje za sidranje novih izrazov, ker poleg zapisa in slušne slike predmeta oz. koncepta vsebuje še njegovo vizualno podobo oz. simbol.

Tule so osnovni izrazi z različnih področij.

A B C D E F G H I J K L M N O P Q R S T U V W X Y Z

Animals Appliances Body Parts Clothing and Apparel Colors

Fruits Garden and Yard Kitchen Musical Instruments Numbers

School Sports Tools Transportation Vegetables

Prejemajte naš newsletter po emailu

Primeri življenjepisov v vseh evropskih jezikih

Kliknite na puščico, da se vam odpre predloga v izbranem jeziku.

Več o Europass življenjepisu.

Navodila za izpolnjevanje v vseh jezikih EU.

Bulgarian
Czech		-
Danish
German
Greek		-
English
Spanish		-
Estonian		-
French
Icelandic		-
Italian		-
Lithuanian		-
Latvian
Hungarian
Dutch
Norwegian
Polish
Portuguese		-
Romanian		-
Slovenian
Finnish
Swedish

Prejemajte naš newsletter po emailu

Besedilni korpus

Besedilni korpus je velika,  strukturirana zbirka besedil, ki lahko zajema več besedil ali pa posamezen tekst (npr. roman, dramo itd.).

Poznamo enojezikovni  (vsa besedila so v enem jeziku) ali večjezikovni  korpus (besedila so v različnih jezikih).
Tipi korpusov:

1.  Referenčni korpus – ki vključuje večino pisne produkcije neke družbe in združuje literarna dela, strokovne tekste, novinarske članke, zakone, zapisnike sej državnega zbora itd. – najboljši primer je korpus Nova beseda.

2.  Govorni korpus – je v bistvu prepis velikega števila vsakdanjih pogovorov in nam omogoča raziskovanje posebnosti govorne komunikacije.

3.  Specializirani korpusi – se omejujejo na posamezno področje – lahko so strokovni ali poljudni, lahko pa tudi ozko specializirani – zajemanjo samo eno literarno delo.

4. Vzorčni korpusi – v korpus vključimo samo del besedil z določenega področja.

5. Spremljevalni korpusi – s katerimi spremljamo razvoj jezika in odkrivamo nove rabe itd.

6. Komparativni korpusi – omogočajo primerjavo med posameznimi področji.

7. Vzporedni korpusi – olajšajo prevajanje – tak je Evrokorpus, kjer lahko primerjate prevedena zakonska besedila EU in izvirnike.

Evropski referenčni okvir

Skupni evropski referenčni okvir omogoča večjo  enotnost in preglednost na področju učenja tujih jezikov v državah članicah Evropske unije. Olajša tudi priznavanja dokazil o znanju jezika in spodbuja sodelovanje med jezikovnimi šolami in različnimi jezikovnimi projekti.

Preglednica prikazuje nivoje in certifikate, ki jih lahko opravljate na posamezne nivoju znanja.

Pomen jezikovnih ravni:

A1	Breakthrough – prebili ste led, spregovorili ste v tujem jeziku
A2	Waystage – sposobni ste komunicirati in delovati v vsakdanjih situacijah
B1	Treshold – prestopili ste sporazumevalni prag, dosegli ste jezikovno avtonomijo – opravljate lahko izpit BEC Preliminary, DELF 1, CILS 1 ali Diploma de Espagnol (initial)
B2	Wantage – vaše znanje jezika je zelo dobro, opravljate lahko certifikate FCE, BEC Vantage,  ZD, DELF 2, CILS 2 ali Diploma de Espagnol (intermedio)
C1	Effective operational proficiency – tuj jezik odlično obvladate, opravljate lahko certifikate CAE, ZMP, DALF ali CILS 3
C2	Mastery – približali ste se nivoju naravnih govorcev, opravljate lahko izpite CPE, ZOP, DALF, CILS 4 ali Diploma de Espagnol (superior)

lestvica EU	angleščina	nemščina	francoščina	italijanščina	španščina
A1*	-	-	-	-	-
A2	-	-	DELF 1	-	-
B1	BEC Prel.		DELF 1	CILS UNO	Dip Espagnol (initicial)
B2	FCE BEC Vant.	ZD	DELF 2	CILS DUE	Dip.Espagnol (intermedio)
C1	CAE BEC High.	ZMP	DALF	CILS TRE
C2	CPE	ZOP	DALF	CILS QUATTRO	Dip.Espagnol (superior)

10 pravil za učitelje

1. zmanjšajte (emocionalne) ovire
2. spodbujajte tveganje
3. gradite samozaupanje slušateljev
4. razvijajte njihovo notranjo motivacijo
5. uvajajte kooperativno učenje
6. uporabljajte kreativne procese (desna možganska sfera)
7. promovirajte toleriranje dvoumnosti (slušatelji naj bodo kos kaosu)
8. urite intuicijo
9. previdno opozarjajte na napake
10. slušatelji naj si postavijo osebne cilje

Seveda je pomembno tudi, da upoštevate jezikovni tip oz. učni stil slušateljev.

CLT- Communicative Language Teaching

Komunikativna metoda temelji na funkcionalnem pogledu na jezik in učenje tujih jezikov. Jezik je orodje s katerim izražamo nek funkcionalen pomen, orodje s katerim delujemo v svetu. Tako npr. sociolingvistika preučuje družbeno funkcijo in delovanje jezika, semantika se ukvarja z nastankom pomena itd. – vedno so v ospredju “praktična” vprašanja, slovnične ali strukturne značilnosti jezika pa so v ozadju. S tem se metoda CLT navezuje tudi na Austinovo teorijo govornih aktov in na pojem performativa, stavka, ki je sam po sebi dejanje – tako je npr. izjava – “obljubim” že tudi obljuba in je ni moč preklicati, kot npr. izjavo – “včeraj ob dveh popoldan sem srečal Majo, oprosti, zmotil sem se, bila je Tina “.

Metodo CLT sestavljajo aktivnosti, ki spodbujajo učenje s pomočjo realistične komunikacije (igra vlog, simulacije) in uporaba jezika v govornih aktih (obljube, ukazi in vse performativne oblike govora). Pri tem upoštevajo pravilo, da je nivo novih diskurzivnih struktur in aktivnosti eno stopnjo višji od povprečnega znanja v skupini.

Cilj metode je, da slušatelji spontano in avtonomno uporabljajo jezik kot orodje komunikacije, da so sposobni izražati svoja mnenja, uveljavljati svoje zahteve in interese. Pri tem je pozornost usmerjena tako na sam proces rabe jezika (branje, poslušanje, pisanje in govor ter sintaktična pravila) kot tudi na njegovo komunikacijsko sociolingvistično dimenzijo (debate, uporaba jezika v pravih situacijah, igre vlog, komunikacija z native speakers itd.)

Tule je kratka ponazoritev metode.

Designer methods

Naslednja revolucija je bila teorija Noama Chomskega o globinskih strukturah jezika in spoznanje psihologov, da je učenje (tudi jezikov) stvar afektov in medosebnih odnosov. Pomembnih je 5 metod.

1. učenje v skupnosti – učitelj postane svetovalec, ki poskuša razumet potrebe učencev; atmosfera je bolj sproščena, skupina pomaga poasmeznikom; CLL poteka v več fazah: v prvi fazi se slušatelji spoznajo med seboj in govorijo v L1; v drugi fazi začnejo z učenjem jezika, sedijo v krogu, učitelj pa izven kroga; učenec pove stavek v L1, učitelj ga prevede v L2 in učenec ga ponovi; potem pove stavek še drugi učenec itd.; učitelj občasno pove kakšno pravilo ali besedo; predavanja se snemajo, da lahko slušatelji kasneje poslušajo povedano; na tretji in višjih fazah se pogovarjajo v tujem jeziku, v zadnji fazi vsi tekoče govorijo L2. Problemi: učitelj lahko postane preveč pasiven; na začetku učenci tavajo v temi, saj se jezika učijo induktivno in tudi do pravil pridejo sami – to je zamudno, učitelj jim jih lahko enostavno pove; problem je tudi v tem, kako dobro učitelj prevaja stavke ali dele diskurza. Prednosti: zmanjšuje strah pred učenjem, smer določajo učenci, navajajo se na avtonomijo.
2. sugestopedija – temelji na predpostavki, da je pomnjenje bistveno boljše v sproščenem stanju (alfa stanje); da bi ga dosegli si pomagamo z baročno glasbo, udobnimi stoli, učence se spodbuja, da se poistovetijo z nekim znanim native spakerjem, da se obnašajo otroško; prakticiramo igro vlog, branje, igranje in vrsto drugih tehnik…; slabosti: rezultati , ki jih navaja Lozanov so znanstveno vprašljivi, dobra stran metode pa je, da sprostitev dobro vpliva na samozavest, igre vlog itd. pa so zelo primerne za spodbujanje interakcije v razredu.
3. tiha pot – metoda, ki temelji na spoznavanju: učenje je lašje, če se snovi naučiš z odkrivanjem in ustvarjanjem kot s pomnenjem in ponavljanjem; pri učenju si pomagamo s fizičnimi objekti; reševanje problemov pomaga pri učenju. Učitelj tu ostaja ob strani, je tiho, učenci pa sami odkrivajo jezik in si pri tem pomagajo; pri pouku npr. uporabljajo obarvane palice različnih dimenzij in posterje. S palicami npr. uvajamo besedišče (barve, števila, pridevnike), glagole -(dati, vzeti, pobrati itd.) in slovnico (čase, besedni red itd.). Učitelj pove besedo ali kratko frazo za iztočnico, učenci pa potem sami izostrijo pomene in izgovorjavo. Problem: induktivno učenje, učenci hitreje uganejo pomen ali pravilo, če jim ga povemo; s palicami delamo lahko samo nekaj ur, potem pa vse postane klasičen pouk… Prednosti: učitelj mora slušateljem puščati prostor za invencijo, poskuse in kreativnost.
4. Total Physical Response – zgleduje se po otrocih, ki veliko poslušajo, ko se učijo jezika, obenem pa so zelo aktivni (prijemajo, premikajo predmete itd.). Zato slušatelji pri tej metodi veliko poslušajo in delujejo/delajo. Učitelj je režiser, ki ukaže – odprite okno, naredite tri korake itd. Ni potreben verbalni odgovor, ki pa kasneje, ko se slušatelji sprostijo, pride sam od sebe. Prednosti: dobra na začetnih stopnjah, sedaj se uporablja kot aktivnost. Slabosti: na višjih stopnjah ni primerna.
5. naravni pristop – Krashen: izhajata iz TPR, učenec naj se sprosti, zato lahko začne govoriti tudi kasneje, na začetku so aktivnosti, ki jih režira profesor, jezik naj v začetku zgolj sprejema. Učenje se omejuje na vsakdanje situacije, input snovi pa naj bo malo nad nivojem znanja v skupini. Problemi: tiho obdobje lahko traja predolgo; kaj pomeni razumljvi input – večji poudarek je treba dati stimulacija k aktivni rabi jezika. Prednosti: učencev tudi ne smemo prehitro siliti h govorjenju.

Audiolingvistična metoda

V ZDA se metoda poučevanja z native speakerji ni posebej prijela, ker so bile ZDA lingvistično izolirane in je bil dotok nativov majhen. Zato se je v 30-tih letih uveljavila bralna metoda, ki je poudarjala pomen branja za učenje tujih jezikov.

V 2. svetovni vojni je postala potreba po obvladovanju različnih jezikov kritična, zato je vojska ZDA financirala metodo, ki je kasneje postala znana kot audiolingvistična metoda, metodo, ki se je osredotočila na govorne in slušne spretnosti. Vsebovala je predvsem veliko govornih vaj (izgovorjava,vaje iz konverzacije) brez učenja slovnice ali prevajanja.  Metoda se je uporabljala še pozno v sedemdeseta leta:

Audiolingvistična metoda je bila utemeljena na spoznanjih takratne lingvistične teorije in psihologije. Značilnosti metode:

• nova snov se uvaja v obliki dialogov
• veliko se posvečamo posnemanju, pomnenju serij fraz, ponavljanju itd.
• stukture podaja v sekvencah na podlagi kontrastivne analize – učimo se vedno eno samo strukturo
• strukturnih vzorcev se učimo s ponavljanjem in drilom
• slovnico sa učijo induktivno
• besedišče se striktno podaja v kontekstu
• veliko se uporablja posnetke, fonolaboratorij in slike
• izgovorjava je zelo pomembna
• L1 se uporablja izredno redko
• uspešne odgovore se takoj spodbuja
• veliko pozornost se posveča temu, da bi slušatelji govorili stavke brez napak
• obstaja tendenca mainupilranja jezika in zanemarjanja vsebine

Metoda ni bila uspešna v učenju dolgoročne komunikativne proficiency – jezik ni samo dril in napakam se ni za izogibat za vsako ceno.

Direktna metoda

Francois Gouin je 1880 opisoval svoje učenje nemščine:

1. ko se je v srednjih letih prvič lotil učenja nemščine, se je za leto dni preselil v Hamburg. Učenja se je lotil tako, da se je v desetih dneh naučil slovnice in 248 nepravilnih glagolov. Oborožen s tem znanjem je odšel na predavanje na univerzo in šokiran spoznal, da ne razume niti besedice. Zato se je vrnil v svojo sobo in se učil nemških korenov ter ponovil slovnico ter nepravilne glagole ter ponovno poskusil. Spet brez rezultata. leto dni se je tako vračal v svojo sobo in se naučil 30.000 nemških besed, na pamet se je učil nemške knjige, prevajal je Goetheja in Schillerja a še vedno nič. Enkrat je poskusil s konverzacijsko metodo, a se je zaradi posmeha umaknil. Po letu dni se je obupan vrnil nazaj v Francijo.
2. Doma je opazoval triletnega nečaka pri učenju jezika in pri tem ugotovil, da je bistvo učenja jezika v tem, da percepcije spremenimo v koncepcije. Jezik je način mišljenja, način kako sebi predstavimo svet. Tako je zasnoval “Metodo serij“, ko se jezika učimo direktno (brez prevoda) in konceptualno (brez razlage slovnice) s serijo povezanih stavkov, ki jih je lahko razumeti.

Stopam proti vratom. Približujem se vratom. Še bolj se približujem vratom. Pridem do vrat. Stojim pred vrati./ Iztegnem roko. Primem kljuko. Pritisnem kljuko. Odprem vrata. Potegnem vrata./itd. itd.

Pri učenju sicer uporablja veliko število slovničnih struktur, slovarskih enot in je strukturno precej kompleksen, vendar pa si pomagamo z razumljivim kontekstom, enostavnim pomnjenjem, priklicem in povezanostjo z realnostjo.

S pomoćjo Charlesa Berlitza se ti pogledi uveljavijo tudi v uporabni lingvistiki in postanejo znani kot direktna metoda. Berlitz je izhajal iz tega, da naj bo učenje tujega jezika čimbolj podobno učenju maternega zato so principi direktne metode:

• navodila se dajejo izključno v L2
• učijo se samo vsakdanje besede in izrazi
• govorna spretnost se izgrajuje počasi v natančno stopnjevanem napredovanju s pomočjo tehnike vprašanj in odgovorov med učiteljem in učencem v majhnih skupinah
• slovnico se uči induktivno
• novi učne teme se uvajajo ustno
• konkertno besedišče se uči z demonstracijo, objekti in slikami; abstraktno pa z asociacijo idej
• uči se govorno in slušno razumevanje
• poudarja se pravilna izgovorjava in slovnična pravilnost
• učijo native speakers

Kritiki opozorijo, da so dobri rezultati metode posledica velike motivacije slušateljev in majhnih skupin, zato metoda ni bila uspešna v šolah. Poleg tega ima metoda nejasno teoretsko ozadje in je preveč odvisna od spretnosti in osebnosti učitelja.