Domače branje – kako brati literarno delo?

Literarni tekst se od običajnega teksta razlikuje po svoji odprtosti za različne interpretacije. Tako je npr. povsem jasno, kako naj razumemo tekst iz dnevnika Delo:

“Mariborčana je sprehod po mestu stal deset tisočakov in tudi nekaj živcev. Neznani mladenič ga je vljudno prosil, ali mu lahko posodi mobilni telefon, češ da je svojega pozabil, da je v zagati in da mora nujno poslati sporočilo. Čez minuto ga je vrnil, ko je lastnik telefona preverjal porabo za tisti mesec, pa je začudeno ugotovil, da je v trenutku narasla za okrog deset tisoč tolarjev. »Pri operaterju mobilne telefonije so mi pojasnili, da sem s svojega naročniškega računa nekomu napolnil račun za telefon na kartico. Povedali so mi tudi, da storitve ni mogoče preklicati oziroma izničiti« .”

Tekst lahko razumemo kot opozorilo naj mobilnega telefona ne posojamo nikomur, spoznamo nov način zlorab, epizoda nas lahko pripravi k temu, da preidemo na uporabo mobi kartic, lahko se zavzamemo, da se spremeni zakonodaja, ki podjetjem omogoča plačevanje po mobitelu itd.

Težje pa je s temle tekstom:

“Bilo je zgodaj zjutraj, ulice so bile čiste in prazne, jaz pa sem šel proti železniški postaji. Ko sem pogledal na veliko uro, ki je visela na pošti, sem opazil, da je že veliko pozneje kot sem mislil, da moram zelo pohiteti, strah da bi zamudil pa me je naredil negotovega, saj se v mestu še vedno nisem dobro spoznal, k sreči je bil v bližini policaj, stekel sem k njemu in ga še ves brez sape vprašal za pot. On pa je smehljaje rekel: ” Od mene bi rad izvedel za pot?”  “Ja” sem mu odgovoril, “zato, ker je sam ne najdem”. “Pozabi, pozabi” je rekel in se hitro obrnil, kot ljudje, ki bi bili radi sami s svojim smehljanjem.”

Tekst lahko razumemo podobno kot prvega, če ga preberemo v lokalnem časopisu, kjer med pismi bralcev turist opisuje svoje doživljaje v mestu. Pri tem se lahko zgražamo nad neprijaznostjo policaja, nad njegovo nesramnostjo, ker je tujega turista kar tikal, se mu očitno celo posmehoval in ga na koncu prepustil samemu sebi. Če smo lastniki majhne kavarne sredi mesta, ki jo tujci tako radi obiskujejo, bomo mogoče po telefonu poklicali mestno upravo ali policijo in se pritožili nad obnašanjem policaja, lahko bo nekaj lastnikov lokalov napisalo pritožbo in zahtevalo preiskavo itd.

Če pa vemo, da je avtor teskta Franz Kafka, bomo zgornjo interpretacijo teksta takoj zavrgli in se vprašali – kaj je avtor hotel v resnici povedati?

Seveda bomo takoj vedeli, da ne gre za nekega konkretnega turista ampak za človeka na splošno, prav tako ne gre za nekega policista z imenom in priimkom, ampak za neko abstraktno instanco zakona, prepovedi ipd. Lahko bi rekli, da se človek tudi v svojem urbanem in na videz dekadentnem okolju sreča z instancami, ki omejujejo njegovo svobodo. Vendar ne tako, da bi mu kaj eksplicitno prepovedovale, ampak tako, da od njega pričakuje, da sam ve kaj je dobro in slabo, kaj se sme in kaj ne, ali če povemo z besedami samega Kafke, policaj v nas od naše moralne vesti pričakuje, da pozna moralne zapovedi.

Iz povedanega jasno izhaja, da so vsi teksti odprti za interpretacijo bralca. Obenem pa tudi avtor teksta ne piše v nekakem vakuumu ampak ima vedno pred očmi bralca in njegovo dojemanje knjige, obenem pa mu želi nekaj povedati in sporočiti.

Literarni tekst lahko torej:

  • opisujemo – zgradba romana, zgodba/siže, dogajalni prostor in čas, vrsta romana, pripovedna tehnika,
  • mu damo določen pomen – slog in ideja, motivi in tematska interpretacija, karakterizacija knjižnih oseb
  • ga ovrednotimo – naše videnje, razlaga romana

V literarni teoriji govorijo tudi o depragmatizaciji teksta, ko umetniški tekst ločimo od običajnega teksta, ki ima neko vsakdanje sporočilno vrednost, o opomenjnaju teksta, ko tekstu damo nov, umetniški pomen in na koncu iz njih  neko višjo sporočilno vrednost, neko poanto, ki ima lahko pomen napotka ali pa zgolj estetsko vrednost.

Tipična analiza književnega dela obsega naslednje enote:

  1. ZGRADBA ROMANA
  2. ZGODBA/SIŽE
  3. DOGAJALNI PROSTOR IN ČAS
  4. MOTIVI IN TEMATSKA INTERPRETACIJA
  5. KARAKTERIZACIJA KNJIŽEVNIH OSEB
  6. PRIPOVEDNA TEHNIKA
  7. SLOG IN IDEJA
  8. VRSTA ROMANA