Audiolingvistična metoda

V ZDA se metoda poučevanja z native speakerji ni posebej prijela, ker so bile ZDA lingvistično izolirane in je bil dotok nativov majhen. Zato se je v 30-tih letih uveljavila bralna metoda, ki je poudarjala pomen branja za učenje tujih jezikov.

V 2. svetovni vojni je postala potreba po obvladovanju različnih jezikov kritična, zato je vojska ZDA financirala metodo, ki je kasneje postala znana kot audiolingvistična metoda, metodo, ki se je osredotočila na govorne in slušne spretnosti. Vsebovala je predvsem veliko govornih vaj (izgovorjava,vaje iz konverzacije) brez učenja slovnice ali prevajanja.  Metoda se je uporabljala še pozno v sedemdeseta leta:

audiovizualna

Audiolingvistična metoda je bila utemeljena na spoznanjih takratne lingvistične teorije in psihologije. Značilnosti metode:

  • nova snov se uvaja v obliki dialogov
  • veliko se posvečamo posnemanju, pomnenju serij fraz, ponavljanju itd.
  • stukture podaja v sekvencah na podlagi kontrastivne analize – učimo se vedno eno samo strukturo
  • strukturnih vzorcev se učimo s ponavljanjem in drilom
  • slovnico sa učijo induktivno
  • besedišče se striktno podaja v kontekstu
  • veliko se uporablja posnetke, fonolaboratorij in slike
  • izgovorjava je zelo pomembna
  • L1 se uporablja izredno redko
  • uspešne odgovore se takoj spodbuja
  • veliko pozornost se posveča temu, da bi slušatelji govorili stavke brez napak
  • obstaja tendenca mainupilranja jezika in zanemarjanja vsebine

Metoda ni bila uspešna v učenju dolgoročne komunikativne proficiency – jezik ni samo dril in napakam se ni za izogibat za vsako ceno.

One comment

Comments are closed.