Designer methods

Naslednja revolucija je bila teorija Noama Chomskega o globinskih strukturah jezika in spoznanje psihologov, da je učenje (tudi jezikov) stvar afektov in medosebnih odnosov. Pomembnih je 5 metod.

  1. učenje v skupnosti – učitelj postane svetovalec, ki poskuša razumet potrebe učencev; atmosfera je bolj sproščena, skupina pomaga poasmeznikom; CLL poteka v več fazah: v prvi fazi se slušatelji spoznajo med seboj in govorijo v L1; v drugi fazi začnejo z učenjem jezika, sedijo v krogu, učitelj pa izven kroga; učenec pove stavek v L1, učitelj ga prevede v L2 in učenec ga ponovi; potem pove stavek še drugi učenec itd.; učitelj občasno pove kakšno pravilo ali besedo; predavanja se snemajo, da lahko slušatelji kasneje poslušajo povedano; na tretji in višjih fazah se pogovarjajo v tujem jeziku, v zadnji fazi vsi tekoče govorijo L2. Problemi: učitelj lahko postane preveč pasiven; na začetku učenci tavajo v temi, saj se jezika učijo induktivno in tudi do pravil pridejo sami – to je zamudno, učitelj jim jih lahko enostavno pove; problem je tudi v tem, kako dobro učitelj prevaja stavke ali dele diskurza. Prednosti: zmanjšuje strah pred učenjem, smer določajo učenci, navajajo se na avtonomijo.
  2. sugestopedija – temelji na predpostavki, da je pomnjenje bistveno boljše v sproščenem stanju (alfa stanje); da bi ga dosegli si pomagamo z baročno glasbo, udobnimi stoli, učence se spodbuja, da se poistovetijo z nekim znanim native spakerjem, da se obnašajo otroško; prakticiramo igro vlog, branje, igranje in vrsto drugih tehnik…; slabosti: rezultati , ki jih navaja Lozanov so znanstveno vprašljivi, dobra stran metode pa je, da sprostitev dobro vpliva na samozavest, igre vlog itd. pa so zelo primerne za spodbujanje interakcije v razredu.
  3. tiha pot – metoda, ki temelji na spoznavanju: učenje je lašje, če se snovi naučiš z odkrivanjem in ustvarjanjem kot s pomnenjem in ponavljanjem; pri učenju si pomagamo s fizičnimi objekti; reševanje problemov pomaga pri učenju. Učitelj tu ostaja ob strani, je tiho, učenci pa sami odkrivajo jezik in si pri tem pomagajo; pri pouku npr. uporabljajo obarvane palice različnih dimenzij in posterje. S palicami npr. uvajamo besedišče (barve, števila, pridevnike), glagole -(dati, vzeti, pobrati itd.) in slovnico (čase, besedni red itd.). Učitelj pove besedo ali kratko frazo za iztočnico, učenci pa potem sami izostrijo pomene in izgovorjavo. Problem: induktivno učenje, učenci hitreje uganejo pomen ali pravilo, če jim ga povemo; s palicami delamo lahko samo nekaj ur, potem pa vse postane klasičen pouk… Prednosti: učitelj mora slušateljem puščati prostor za invencijo, poskuse in kreativnost.
  4. Total Physical Response – zgleduje se po otrocih, ki veliko poslušajo, ko se učijo jezika, obenem pa so zelo aktivni (prijemajo, premikajo predmete itd.). Zato slušatelji pri tej metodi veliko poslušajo in delujejo/delajo. Učitelj je režiser, ki ukaže – odprite okno, naredite tri korake itd. Ni potreben verbalni odgovor, ki pa kasneje, ko se slušatelji sprostijo, pride sam od sebe. Prednosti: dobra na začetnih stopnjah, sedaj se uporablja kot aktivnost. Slabosti: na višjih stopnjah ni primerna.
  5. naravni pristop – Krashen: izhajata iz TPR, učenec naj se sprosti, zato lahko začne govoriti tudi kasneje, na začetku so aktivnosti, ki jih režira profesor, jezik naj v začetku zgolj sprejema. Učenje se omejuje na vsakdanje situacije, input snovi pa naj bo malo nad nivojem znanja v skupini. Problemi: tiho obdobje lahko traja predolgo; kaj pomeni razumljvi input – večji poudarek je treba dati stimulacija k aktivni rabi jezika. Prednosti: učencev tudi ne smemo prehitro siliti h govorjenju.

One comment

Comments are closed.